»Najraje imam zvok tišine.«

»Glasba je zame bolj artikulirano oziroma bolj določeno fizikalno stališče zvoka. Pri zvoku je vse bolj odprto in nedoločeno, glasba pa je ponavljajoči se zaprti sistem, ki se spopada z zvočno odprtostjo in potrjuje kolektivna občutenja družbenega dogovora ter dresure življenja. Vse pleše, vsa glasba je ista, zvok pa je vedno drug, drugačen. Je ono brez stališča, stičišča. Je neznosna odprtost vsega vsemu. Znotraj tega gibanja nastajajo situacijski otoki, v katerih se porajajo dogajanja, ki jim lahko sledijo dogodki.«

»glasba primerljiva s kozmosom, zvok pa s kaosom«

»Tudi ko si sam v tišini, še vedno lahko slišiš zvoke v svojem telesu, utrip srca, pretakanje tekočin in podobno.«

»Boštjan Gunčar je torej pri fotografiranju perfekcionist, ki ničesar ne prepušča naključju.«

»Stoodstotno in okoljsko ne more biti čisto nič narobe.«

»Če človek ne ve, kaj je, kak material je, je to kar problem.«

»Vse se torej vrti okoli tišine. Glasba se rodi iz tišine. Tišina pa je sestavni del glasbe. Glasba se na koncu vedno povrne v tišino. Če se sploh konča. To je, če je ne slišimo tudi v tišini.«

»Nič ni lažje kot biti proti vojni.«